Končno sem našel čas še za to da sem obral čilije 🙂 Evo fotogalerijo:
Za polno velikost slike in da se vidi vse kar je na njej je potrebno na sliko kliknit 😉
Paradižniki na naslednji sliki: San Marzano (pelat), Srian Giant – sirijski gigant, Yellow Plum – rumena hruškica, srednji rdeči ki rastejo na majhnem grmu (levo), potem črna jagoda – Black Cherry (sredina), rjava jagoda – Brown berry in rumeni viseči. Rumeni viseči so zanimivi ker jih lahko imaš v loncu in na balkonu kot visečo rastlino, steblo je precej tanko tako da se povesi navzdol…
Pa še ena slika z več vrstami. Na vrhu desno so temni (glej še sliko spodaj), pod njimi so Tiny Tim – eni izmed najmanjših paradižnikov in rastlin. Pod Tiny Tim so Striped Cavern (dva oranžna paradižnika s črtami), na desno je velika rumena Amana oz. Gold Medal (nisem siguren katera vrsta točno, so se listki izgubili; preveril in je Gold Medal), pod njo pa so rimska sveča – Roman Candle, Yellow plum – rumena sliva in Yellow pear – rumene hruškice. Na sredini so Black cherry- črne jagode, takoj zraven njih pa je še ena precej zanimiva vrsta Osu blue. Ta vrsta je v bistvu navaden rdeč paradižnik ampak je po vrhu črno – vijolčen (dva paradižnika ki izgledata druge barve ampak enake oblike sta ista vrsta, samo en je obrnjen s temnim delom stran). Temni paradižniki kot posebna barva niso nič napram Osu Blue 😉 Zgoraj levo so rdeči ki rastejo na manjši rastlini ter levo na sredini Val. Spodaj je par čilijev, Hungarian Hot Wax, Šrilanka, na sredini je nekaj kar je bilo meni prodano kot “Peter Pepper”, ampak bolj izgleda kot en hibrid med Jalapenom in Elefantenrussel.
Striped cavern si zasluži še nekaj slik 🙂 Že po barvi je precej divji… Njegova oblika je sicer podobna papriki, znotraj je votel in primeren za polnjenje, stene so pa mesnate, njam.
Temnejši paradižniki imajo malo bolj specifičen okus. Vrste od leve proti desni so: brown plum – rjava sliva (sicer bolj rjav pelat; lani sem imel brown plum take majhne slive kot rumeni letos), black trifele – črni trifele (ima zelo specifično obliko, spodaj okrogel in se zgoraj zoži), black russian (skoraj popolna krogla).
Pa še čiliji: Zgoraj je Whippets tail – vipetov rep, spodaj so od leve proti desni Numex Centennial (dva), Numex Twilight, Hungarian Black – madžarski črni, Šrilanka (sicer se mi zdi da je tale malo skrižan) in Thai Hot – tajski pekoč. Sicer so vsi bolj ali manj zelo pekoči 😛
Ena slikica z morja: konopljika – vitex agnus-castus, zanimiva zdravilna rastlina. Uporabna je pri hormonskem neravnovesju in za lajšanje PMS, zgodovinsko pa je bila uporabljana tudi kot anafrodizijak. Formacija listov je zelo podobna popolnoma nesorodni, zato pa veliko bolj poznani konoplji.
Pa še ena domača zdravilna – poznana predvsem po svoji strupenosti, volčja češnja, atropa belladonna. Zaradi strupenosti sami iz nje izdelujemo le homeopatska zdravila, pri potrebi po večjih odmerkih alkaloidov pa uporabljamo že narejena in standardizirana zdravila. Letos imam le eno manjšo rastlino tako da sta ti dve jagodi kar dosežek, je pa po “obiranju” spet začela cvetet 🙂
Pa še nekaj bolj užitnega wonderberry (sunberry) – solanum burbankii, zelo podobna plevelu solanum nigrum. Rastlina proizvede veliko manjših črnih jagod ki so užitne ko so zrele. Okus je zanimiv, plodovi pa imajo tudi zelo močno vijolično barvo. Za kaj vse so uporabne (razen za dodatek k marmeladi) bo treba še pogruntat…
Pa še nekaj tomatilotov, physalis ixocarpa, sicer nisem siguren zakaj niso postali vijolični, kot izgleda imam verjetno zeleno sorto. So sorodniki okrasnega oranžnega fizalisa in perujskega jabolka. Plodovi so zreli ko se začne vrečka v kateri so sušit. Plodovi so za razliko od sorodnega perujskega jabolka znotraj precej “suhi” oz. ne toliko tekoči, imajo pa značilen kiselkast okus. Uporabni so za salse (jih stisnemo) ali za gostilo, ker vsebujejo veliko pektina.
Glede na to da sem že pisal o LED lučeh za gojenje rastlin in o njihovi izdelavi sem se odločil da še malo pogledam kako je dejansko z njihovo efektivnostjo proti sončni svetlobi ter proti drugim virom svetlobe, ki so bolj ali manj primerni za gojenje rastlin.
Rastline lahko glede na vrsto vsebujejo več različnih barvil. Vsako barvilo določen delež svetlobe vsrka (ta energija se potem lahko uporabi za fotosintezo), določen delež pa prepusti ali odbije. Nekatera barvila tudi fluorescirajo, svetlobo sprejmejo v enem spektru in jo spet oddajo v drugem.
Najprej sem iz grafov absorpcije in sončnega spektra vidne svetlobe prepisal vrednosti v excell za nadalnjo numerično obdelavo:
(grafa zgoraj desno in spodaj levo sta “prerisana” grafa, graf zgoraj desno pa je enak graf, samo da je normaliziran po površini grafov)
Potem pa še zmnožek grafa obeh sončnih spektrov z absorpcijskimi vrednostmi obeh klorofilov (graf je v W/nm*m2):
C-A je kloforil a, C-B je klorofil b, S1 je spekter črnega telesa, S2 pa spekter ki doseže zemljino površino. Zadnji dve vrednosti sta seštevka C-A in C-B če sta njuna deleža enaka.
Sonce seva na zemlji z močjo skoraj 2000W/m2 (~410W v spektru kjer sem računal jaz), od tega lahko rastline izkoristijo “le” ca. 125W/m2.
Med tem ko iz grafa absorpcije ni mogoče odčitati ali obstaja kakšna bistvena razlika med 450nm (deep blue) in 470nm (navadne modre LED), razen tega da delujeta na različna klorofila. Na desni strani pa se zelo lepo vidi da bodo LED diode enake moči skoraj dvakrat efektivnejše pri 660nm kot pri valovni dolžini navadnih led diod. Upoštevati je potrebno tudi da diode nimajo enotne valovne dolžine sevanja in da je njihov spekter sipan.
Zaenkrat je tudi v primerjalni vzgoji sejančkov paprike in paradižnika LED osvetljava veliko bolj produktivna (manj raztegnjene, bolj čokate in lepše razvite rastline) proti navadnim CFL lučem. Sam imam trenutno osvetlitev sejančkov nekje 30W LED/m2 in 65W/m2 CFL (el. moči), poleg sončne svetlobe. Optimalna osvetlitev rastlin samo z LED bi bila pa verjetno nekje 120W (el. moči)/m2… Za tiste ki bi radi preizkusili LED svetilke je pa pomemben podatek tudi da je izkoristek samih LED še vedno nekje 30%, tako da za osvetlitev ki bi bila enaka sončni svetlobi ustreza precej več vhodne električne moči.
🙂 zaključek je torej da je sonce še vedno bistveno bolj učinkovito kot umetna osvetljava rastlin. So pa led diode trenutno že toliko napredovale da bi se v uporabi splačalo zamenjati CFL ali HPS svetilko za gojenje rož za novo LED (ki poleg manjše porabe in večje efektivnosti prinaša tudi manj segrevanja in počasnejše staranje oz. daljši uporabni čas).
🙂 doma izdelal delujoč TEA laser. Ta laser je eden izmed najlažjih za domačo izdelavo in je sicer dušikov laser, deluje pa kar na zrak (hehe, ima ta že dosti dušika v sebi) pri atmosferskem tlaku. Njegov najzahtevnejši del je v bistvu VN napajalnik (hehe, za tega je najmanj verjetno da ga boste našli v domači delavnici). Moj napajalnik je narejen z NE555 timerjem, ki daje impulze MOS tranzistorju, ta pa pri visoki frekvenci preklaplja flyback transformator iz stare televizije.
Vezje z NE555 je nad črnim multimetrom (z dvema potenciometroma), MOS je v kleščah nad rumenim multimetrom 🙂 klešče so dober hladilnik. Flyback je pa zaobljena črna škatljica z žicami zraven kozarca. Zadeva zmore tam 25mA, pri kolikšni napetosti mi pa še ni uspelo zmerit, ampak pomojem nekje 10-20kV, če ni v kratkem stiku (iskra) kuri tam 12W.
Prvi laser je bil narejen iz alu folije in železnih profilov, skoraj nujno je narediti dober spark-gap (tista reč, ki je zelo svetla na prvi sliki), ki omogoča lepo nastavitev, sam imam kar vijak z okroglo matico na koncu. Povezava med obema elektrodama / kondenzatorjema resonatorja je lahko 100k upor ali še bolje tuljava s ca. 20 ovoji (na sliki rdeča žica). Najpomembnejši del sta elektrodi resonatorja, ki morata biti čimbolj zaobljeni in popolnoma ravni, samo lasiranje pa je doseženo, ko sta ravno prav oddaljeni in popolnoma vzporedni. Ročna nastavitev s premikanjem elektrod med delovanjem je precej zamudna zadeva…
Če bi bili elektrodi popolnoma enakomerni in enako razmaknjeni bi po celi površini prišlo do formiranja plazme (vijoličen sij na sliki), zaradi slabih elektrod pa pride na določenih mestih do veliko močnejšega preboja (bele iskre). Sicer moja laserja do zdaj nista nikoli lepo “sevala” po celi površini, ampak gre za veliko množico malih in tankih isker med njima.
Pa še nove, aluminjaste elektrode za resonator. Vsekakor priporočam uporabo aluminijastih elektrod, ker so te mnogo enostavnejše za “obdelavo” in nastavitev, pri njih sem dobil tudi veliko lepši / močnejši laserski žarek. Žarek je sicer neviden UV, vendar pa se ga da videt na papirju (modra fluorescenca), na sliki sta vidna tudi fluorescenca barve iz rumenega markerja (zelena) in fluorescenca kinin hidroklorida v vodi (hehe, gin tonic, modra barva). Viden je tudi lom svetlobe na steni čaš (laser zavije).
Takole sem se odločil, da bom zbral par atraktivnih fotk mojih ledic 🙂
Standardne 5mm barve (rumenozelena v ozadju, roza, UV, bela, modra, oranžna, rumena, rdeča, zelena):
Ohišja – ledice ne ravno v akciji (razna ohišja, 10W rdeča ledica):
Sevalni koti (ozki in široki kot, potem oba skupaj/svetilnost):
Malce bolj posebne barve – roza 5mm in malce večje moči – 10W rdeča (na sliki le ca. 50%):
Specialne ledice za gojenje rož (1W emiterji montirani na hladilniku, slika prižganih diod je pri ca 1/200 moči, so pa rdeče, oranžne in modre):
Pa še par aplikacij ledic (žarometi 2×75 ultrasvetlih diod – normalno zatemnjeni, kolo 1 x 0.5W, powerstrobe 2×7 ultrasvetlih):
Powerstrobe (povezava na video)
Evo, takole pri 9,6MHz notranjem oscilatorju se zadeva v praksi vsaj pri meni obnese odlično. Deluje skoraj brez napake, pa tudi notranjega oscilatorja ni bilo treba nič kalibrirati…
Pri opazovanju signala sem si pomagal tfla – The Fabulous Logic Analyzer, ki uporablja za analizo LPT port, ampak sem moral sistemsko uro procesorja deliti z 8 (CKDIV8, to je potem 115200baud namesto 921600 baud), da sem dobil rezultat, ki je bil kolikortoliko uporaben / vsi biti lepo vidni. Za bolj resno merjenje časov je sampling rate tudi pri 115200 baudih še premajhen. Je pa le-ta odvisen od računalnika na katerem program teče. TFLA ima sicer priloženo shematiko za nek vmesnik, je pa drugače zadosti, če priklopimo GND na zemljo in D1-D8 pine na mesta, ki jih analiziramo. Seveda je potrebno paziti, da na port nikoli ne pripeljemo negativnih napetosti ali napetosti večjih od 5V, s tem je precej lahko poškodovati matično ploščo…
Nekaj težav sem imel sicer ker je najprej zadeva delovala invertirano (nisem vedel da ima en moj starejši kabel že notri tranzistorski inverter), potem pa je bil tranzistor še prepočasen za 1MHz delovanje, kot ga potrebuje prenosni protokol pri 921600 baudih.
Zadevo sem rešil tako, da sem procesorček priklopil kar direktno na vhodni COM port. Za invertiranje sem poskrbel kar tako da sem napajanje +5V priklopil na RX (pin 2) RS232 porta in izhod iz procesorčka (portb.1) na GND (pin 5). (!) to je mogoče narediti le takrat, ko je izhod Push-Pull, ter ko ni drugih zunanjih povezav. Včasih imajo napajalniki GND priključek ozemljen. V primeru da bi tako računalnik kot čip napajali z ozemljenimi napajalniki bi pri takem priklopu prišlo do kratkega stika. (!)
Seveda je veliko lažje narediti softverski invert, torej spremeniti CBIje v SBIje in obratno (to je v pripetem programu že narejeno)…
S tem software UARTom nameravam narediti adapterček za zajem analognih in digitalnih podatkov v realnem času pri najvišji frekvenci, ki jo zadevica še dopušča (15ksps ADC, ~0.5Msps digitalni)
Torej za določeno aplikacijo – (hitri AD pretvornik), sem rabil tudi precej hiter serijski prenos podatkov na računalnik:
.DEF Reg1 = R16
.DEF Reg2 = R17
LDI Reg1, 0b10101010 // 1
LDI Reg2, 8 // 1
Startbit:
ROR reg1 // 1
BRCS Clearbit // 2 če je skok, 1 če ga ni
Dec reg2 // 1
SBI PortB, 0 // 2
RJMP Endbit // 2
Clearbit:
CBI PortB, 0 // 2
NOP // 1
dec reg2 // 1
Endbit:
// // za 10.5 timing se doda še:
// SBRS/SBRC reg2,0 // 1/2
// brne Startbit // 2
brne Startbit //2
end:
rjmp end
Zadeva rabi 2 registra (en za podatke, drugi za bitcounter), 22 bajtov programskega prostora, prenos enega bita pa izvrši v 9 AVR procesorskih ciklih, napisana je tudi koda za 10.5 ciklov (izmenjujoče 10/11). Zaenkrat še nisem implementiral start in stop bitov, ampak to je v bistvu celo lažje kot samo enakomerno pošiljanje podatkov…
V teoriji deluje 🙂 bo treba preizkusit še v praksi… Če bo vse v redu bom s to kodo z 9.6MHz AVRja lahko pošiljal podatke pri 921600bps…
Evo sem danes malo testiral en altimeter, ki ga delam že precej (ok, preveč) časa… Zadeva je sicer narejena že dolgo, sem jo pa šele zdaj uspel stestirat…
Najprej mogoče malo o samem delovanju altimetra. Altimeter meri višino na podlagi tlačnega senzorja in glede na višino oz. hitrost dviganja sproži eno padalo (zaviralno padalo) na najvišji točki leta, drugega (pristajalno padalo) pa na prednastavljeni višini.
Vklopimo ga pred poletom modelarske rakete. Zabeleži si trenutno nadmorsko višino in ko se višina spremeni za zadostno vrednost (raketa je že v zraku) čaka do najvišje točke leta. Na najvišji točki leta oz. nekoliko nižje, toliko kot je potrebno, da zazna višinsko spremembo, se odpre prvo padalo. Ko pa raketa prispe do določene višine odpre še drugo padalo. Potek celotnega leta tudi beleži na notranji pomnilnik. Let se beleži do prileta rakete do tal ali do zapolnitve pomnilnika.
Tako to je o delovanju, sledi pa testiranje:
Najprej sem stestiral delovanje preverjanja vžigalnikov. Zadeva preveri, če sta vžigalnika priklopljena, v primeru da kateri ni z kratkimi (1s) prižigi, enkrat za prvi vžigalnik in dvakrat za drugega opozori na nepravilnost. Upornost 100R je bila uporabljena kot referenca za “dober” vžigalnik, v praksi imajo ponavadi vžigalniki manjše omske vrednosti.
Drugi je bil na vrsti test samega merjenja višine. Občutljivost senzorja je ca. 7 metrov na enoto (zaznano spremembo), vendar v primeru, da smo ravno med dvema enotama odčitek skače med celima vrednostma (-+1 enota). Meja za detekcijo vzleta / padanja je bila zato določena kot 3 enote, to pomeni, da mora raketa za začetek delovanja altimetra vzleteti vsaj 3 enote, torej nekje 25 m visoko (po meritvah 20-30m), prav tako se toliko pod najvišjo točko leta sproži zaviralno padalo.
Altimeter skozi vžigalnik tok spusti za 1 sekundo, v tem času tudi ne dela odčitkov iz senzorja, saj bi bili ti zaradi velikega toka skozi vžigalnik napačni…
Podatke je možno preko RS232 priključka prenesti na računalnik, prav tako pa je možno spremeniti nastavitve, kot so meja, višina sproženja drugega padala, frekvenca vzorčenja v posameznih odsekih leta…
Na slikah se vidi nastavljivi napajalnik, vakuumsko črpalko (malo predelana zračna črpalka za ribe), vakuumske ventile, posodo, sam altimeter ter dodatni altimeter z displayčkom z višino (v švicarskem nožu). Zadeva je tukaj tudi direktno priklopljena na PC za debugging in monitoring.
V petrijevko je bila položena papirnata brisačka in dobro prepojena z vodo, potem je bila odvečna voda odlita. Na brisačko so bila postavljena semena različnih vrst in potem je bila petrijevka zaprta.
Petrijevka je bila postavljena na dobro osvetljeno mesto (zraven okna) in na toplo, nad radiator, vmes je bila še ena petrijevka, da se nebi semena pregrela.
Semena so se po ca. 3 dneh lepo začela odpirati ter iz njih že gledajo majhne koreninice. Slikice semen so posnete po petih dneh kaljenja, vsa nova semena odlično kalijo (zaenkrat vsaj 80% kalčkov), medtem ko so stara semena (vsa skupaj) zaenkrat pognala le tri kalčke…
Sama semena so drobcena, tudi manj kot 1mm, zato so fotografije posnete pri veliki povečavi.
Pozor: tako vzgojena semena verjetno ne bi preživela presaditve v zemljo. Ta metoda je primerna le za določanje kaljivosti, ne pa za vzgojo rastlin. Za vzgojo rastlin je semena potrebno posejati direktno v zemljo.
