Testiranje altimetra

Evo sem danes malo testiral en altimeter, ki ga delam že precej (ok, preveč) časa… Zadeva je sicer narejena že dolgo, sem jo pa šele zdaj uspel stestirat…

Najprej mogoče malo o samem delovanju altimetra. Altimeter meri višino na podlagi tlačnega senzorja in glede na višino oz. hitrost dviganja sproži eno padalo (zaviralno padalo) na najvišji točki leta, drugega (pristajalno padalo) pa na prednastavljeni višini.

Vklopimo ga pred poletom modelarske rakete. Zabeleži si trenutno nadmorsko višino in ko se višina spremeni za zadostno vrednost (raketa je že v zraku) čaka do najvišje točke leta. Na najvišji točki leta oz. nekoliko nižje, toliko kot je potrebno, da zazna višinsko spremembo, se odpre prvo padalo. Ko pa raketa prispe do določene višine odpre še drugo padalo. Potek celotnega leta tudi beleži na notranji pomnilnik. Let se beleži do prileta rakete do tal ali do zapolnitve pomnilnika.

Tako to je o delovanju, sledi pa testiranje:

Najprej sem stestiral delovanje preverjanja vžigalnikov. Zadeva preveri, če sta vžigalnika priklopljena, v primeru da kateri ni z kratkimi (1s) prižigi, enkrat za prvi vžigalnik in dvakrat za drugega opozori na nepravilnost. Upornost 100R je bila uporabljena kot referenca za “dober” vžigalnik, v praksi imajo ponavadi vžigalniki manjše omske vrednosti.

Drugi je bil na vrsti test samega merjenja višine. Občutljivost senzorja je ca. 7 metrov na enoto (zaznano spremembo), vendar v primeru, da smo ravno med dvema enotama odčitek skače med celima vrednostma (-+1 enota). Meja za detekcijo vzleta / padanja je bila zato določena kot 3 enote, to pomeni, da mora raketa za začetek delovanja altimetra vzleteti vsaj 3 enote, torej nekje 25 m visoko (po meritvah 20-30m), prav tako se toliko pod najvišjo točko leta sproži zaviralno padalo.

Altimeter skozi vžigalnik tok spusti za 1 sekundo, v tem času tudi ne dela odčitkov iz senzorja, saj bi bili ti zaradi velikega toka skozi vžigalnik napačni…

Podatke je možno preko RS232 priključka prenesti na računalnik, prav tako pa je možno spremeniti nastavitve, kot so meja, višina sproženja drugega padala, frekvenca vzorčenja v posameznih odsekih leta…

Na slikah se vidi nastavljivi napajalnik, vakuumsko črpalko (malo predelana zračna črpalka za ribe), vakuumske ventile, posodo, sam altimeter ter dodatni altimeter z displayčkom z višino (v švicarskem nožu). Zadeva je tukaj tudi direktno priklopljena na PC za debugging in monitoring.

Test kaljenja novih semen tobakovca

V petrijevko je bila položena papirnata brisačka in dobro prepojena z vodo, potem je bila odvečna voda odlita. Na brisačko so bila postavljena semena različnih vrst in potem je bila petrijevka zaprta.

Petrijevka je bila postavljena na dobro osvetljeno mesto (zraven okna) in na toplo, nad radiator, vmes je bila še ena petrijevka, da se nebi semena pregrela.

Semena so se po ca. 3 dneh lepo začela odpirati ter iz njih že gledajo majhne koreninice. Slikice semen so posnete po petih dneh kaljenja, vsa nova semena odlično kalijo (zaenkrat vsaj 80% kalčkov), medtem ko so stara semena (vsa skupaj) zaenkrat pognala le tri kalčke…

Sama semena so drobcena, tudi manj kot 1mm, zato so fotografije posnete pri veliki povečavi.

Pozor: tako vzgojena semena verjetno ne bi preživela presaditve v zemljo. Ta metoda je primerna le za določanje kaljivosti, ne pa za vzgojo rastlin. Za vzgojo rastlin je semena potrebno posejati direktno v zemljo.

Primerjava specialne vs. navadne LED – growlight

Evo, končno sem naredil primerjavo med “običajnimi” LED diodami in posebnimi diodami, ki so namenjene prav gojenju rastlin.

Za primerjavo sem uporabil po en 660nm in en 450nm 1W emiter, ter po eno 100mA (5-chip) 433nm 633nm rdečo in eno 100mA 463nm modro 10mm LED diodo. Vse diode so bile napajane z 100mA tokom. Zaradi mogoče različne oddajne moči ter različnih sevalnih kotov je primerjava zgolj “na pogled”.

Potrebno je primerjati svetlost rastline glede na svetlost ozadja. Čim temnejša je rastlina- torej čim več svetlobe se absorbira, tem efektivnejša bo osvetlitev za fotosintezo. Pri rdečih led diodah se zelo dobro vidi razliko med običajnimi in specialnimi diodami, pri modrih pa razlika ni tako očitna.

Dobra stran navadnih led diod je ozkokotna leča, ki omogoča usmeritev svetlobe tja, kjer jo potrebujemo in njeno manjšo izgubo ter večjo gostoto svetlobnega toka. Specialne led diode pa omogočajo večjo moč ter nekoliko večji izkoristek, kar pomeni manj diod za isti efekt, pri rdečih pa se zelo močno pozna tudi razlika valovnih dolžin…

Zaključek: Za modre valovne dolžine so primerne tudi običajne LED diode, seveda so priporočene čim cenejše in take, ki jih bo lažje montirat. Če gre za malce večje moči še bolje, da poenostavimo montažo. Rdeče je najbolje uporabit posebne diode, od nekoga pa sem dobil tudi poročilo, da naj bi bila efektivna tudi kombinacija obeh vrst diod…