Torej za lastno porabo (lepotni dodatki za avtomobile) sem se spravil v nakupovanje LED diod. Torej pri nakupu LED je ponavadi poleg barve seveda glavna predvsem svetilnost le-teh. Dva druga parametra, ki ju je še dobro vedeti sta delovna napetost in tok (z njima določimo predupor).

No štorija je pa v tem, da sem nabavil od različnih trgovin različne bele LED, med drugim 6cd, 17cd, 20cd in nove 50cd, ki so pred kratkim prišle v slovenske trgovine. Nekatere so bile kupljene v Slovenskih trgovinah, druge iz tujine. Največji problem je, da oznaka o svetilnosti dejansko tu ni pokazatelj tega kako svetle do diode.

Za test smo skupaj priklopili diode in jih vizualno primerjali. 6cd so po pričakovanju svetile najmanj, 20cd so na začudenje bile druge po vrsti (očitno preplačane, saj je bila cena malce pod onimi z 50cd), 17 in 50cd pa so svetile skoraj enako močno. Zato sem se odločil da rabim napravo, s katero bo mogoče objektivno oceniti svetilnost določene diode.

Najcenejša možnost bi bil poceni luksmeter ali fotografski svetlomer, vendar pa ne vem zakaj bi kupoval napravo, če pa isti efekt lahko dosežem s fotocelico in multimetrom (v bistvu je to vsebina poceni svetlomera), prav tako bo treba nekaj računanja do rezultata…

Tole je moj idejni plan za merilnik. Kot je opazno, je še malo več kot le A/D pretvornik za svetlobni senzor, saj bo z njim mogoče dobiti tudi svetlobno karakteristiko pri PWM proženju, karakteristiko I/U in odziv na napajalno napetost.

Trenutno razmišljam, da bi za senzor uporabil kar monokristalno fotocelico iz starega kalkulatorja, čeprav so mikavni tudi senzorji s poznanimi karakteristikami, kot je naprimer MM1616.

Torej tale post je namenjen mojemu daljinskemu starterju. Končna cena je bila zaradi kratkih rokov (vsi elementi so bili naročeni iz zalog slovenskih prodajaln) precej visoka, najdražja sta bila oddajni in sprejemni modul (0,5W, AX Elektronika). Drugi elementi niso bili tako dragi, ampak veliko elementov po malo je spet kar nekaj 😉 Skupna cena je bila okoli 140EUR.

 Oddajnik ima osem stikal za posamezen kanal, stikalo za vklop, ter indikacijske lučke za baterjo (power) in oddajanje. Napaja se iz 9V baterije, ki je zadosti za ca. 4 ure neprekinjenega oddajanja, z zmanjšanjem kapacitete baterije začne padati tudi domet. Ima RS232 (com port) priključek za priklop na računalnik (zaenkrat sta napisana programski sekvencer in kontroliranje stikal preko računalnika), preko porta se da brati tudi status stikal oddajnika.

Sprejemnik je napajan z napetostjo od 6 do 25V, akumulator ali baterija se priključita preko klem na zadnji strani. Sprejemnik ima za vsak kanal posamezno indikacijsko lučko in preverjanje bremena/vžigalnika. To pride še kako prav pri doma izdelanih vžigalnikih in za preverjanje električnih povezav. Ima osvetljen display za prikaz statusa enote ter 4 kontrolne tipke za uporabo menijev. Ima stikalo in indikacijsko lučko za vklop, poleg nje je ključ za onemogočenje izhodne enote (ključ je vezan direktno na izhodno enoto, ter tako omogoča večjo varnost pred nehotenim vklopom kanalov) z indikacijsko lučko ter preklopnik za izbiro komunikacije. Sprejemnik ima prav tako možnost priklopa direktno na računalnik preko rs232 vmesnika, uporabljajo se isti programi kot za oddajnik, le da je na voljo nekaj več funkcij.

Pa kar k specifikacijam:

Oddajnik:

 RF: Domet okoli 0,5km, 433MHz, ASK, FM, zložljiva antena

 1 stikalo na kanal, RS232 komunikacija

 Procesor: attiny2313 @ 8MHz

 (ploščica je zasnovana tako, da jo je možno razširiti na vsaj dvakrat toliko kanalov, možno je tudi priklopiti indikacijske LED za vsak kanal)

Sprejemnik:

 Napajanje: 7-25V

 8 kanalov, 4A(testirano 20s)/12V(napajalna napetost) na kanal (nazivni maks. tok modula je 16A, vendar tu ni zadostnega hlajenja),  tok testiranja vžigalnika 20uA

 Ključ za izklop/vklop izhodov

 Osvetljen display in tipke

 RS232 komunikacija za povezavo z PC, iztegljiva antena

 Procesor: atmega8 @ 8MHz

 Z vezjem za testiranje vžigalnika je možno tudi preverjati tok/ugotavljanje kratkega stika. Sistem je modularen, tako da je z dodajanjem izhodnih modulov možno dodati kanale (1 močnosti modul ima 8 kanalov). Napisan je bil tudi program za HW sekvencer in timer (brez uporabe računalnika). RS232 vmesnik služi tudi za nalaganje novih programov na sprejemnik.

Torej na internetu sem nekje našel načrt oz. navodilo za izdelavo priprave za gledanje v temi, aka. night-vision. Vse skupaj je bilo izvedeno s pomočjo nekaj močnostnih IR led diod, vezja z PWM modulacijo za regulacijo svetlosti led diod ter video vezja. Za zajem videa v IR spektru je uporabljena kar navadna CCTV kamera brez ir filtra, kar niti ni tako neobičajno. Bolj neobičajna pa je prikazna enota in sicer kar “viewfinder”/iskalo stare, odslužene kamere. Kot se izkaže je digitalno iskalo pri starejših video kamerah preprosto čb monitor z napajanjem ter kompozitnim video vhodom.

Stvar se mi je zdela zanimiva in že v kratkem sem od prijateljev dobil dve odsluženi kameri. Pri eni cela kamera razen kasetne enote še deluje, tako da sem se odločil da jo bom pustil tako kot je. Pri drugi pa je v okvari bodisi senzor, bodisi elektronika, ki skrbi za vnos ure in drugih podatkov na video. Na iskalu se je slika “vrtela”, kot da bi bil slab sprejem. Tudi po priklopu zunanjega monitorja na video izhod ni bilo možno dobiti iz kamere nič pametnega. Tako sem jo razstavil, zanimivo je, da večina starih kamer deluje tudi napol sestavljenih…

Slika: Priklopljeno iskalo, spodaj desno je iskalo, črna kvadratna reč na sredini je kamera, levo zdoraj baterija za kamero, desno zgoraj PC napajalnik za 5V za iskalo.

Iskalo je bilo priklopljeno preko treh žic, ki so bile identificirane kot zemlja, 5V in video. Ob priklopu se je slišal visok ton (na robu slišnosti), zato sem se odločil da bom razstavil iskalo in pogledal kako je narejeno. Pravo presenečenje je bilo, da je v majhnem iskalu za prikazovalni element uporabljena kar katodna cev… Iskalo je bilo potem priklopljeno na mini cctv video kamero. Po nastavitvi fokusa in osvetljenosti, je bila slika na iskalu brezhibna.

Iskalo je kot monitor s standardnim video izhodom lahko popolnoma prepuščeno uporabnikovi domišljiji… To pomeni, da bi lahko recimo iz tunerja in iskala naredili mini prenosni televizor. Naj povem še to, da je vidni kot pri iskalu približno enak 17″ monitorju na oddaljenosti kakega metra. Edina omejitev je, da iskalo ni barvno, za ločljivost pa nisem siguren če je standardna Pal ali je 1/2Pal, za test tega bi rabil dajalnik video signala.

Najprej slika breskvice. Hmm, gre za novo serijo, kot je tista “običajna” stara breskvica, ki preizkušeno deluje… Sicer je pa mogoče res moj toner naroben ali pa je kaj narobe s ploščicami… Vsekakor meni ne uspe naredit kakršnegakoli prenosa s to breskvico. Predelati je pa še nisem poskusil…

Torej poceni mi je uspelo dobiti star, delujoč (z napako), laserski printer. Napaka je verjetno na VN napajalnem sistemu, ker po enem do dveh listih začne puščati toner, kar pomeni da valj za vračanje tonerja ne deluje pravilno… Verjetno napetost valja pade za toliko, da ne more več opravljati svoje funkcije… Fuser tiskalnika pa deluje popolnoma brezhibno.  Pri tem printerju predelavo tudi olajšuje to, da ima tudi v pripravljenosti ogrevan fuser, kar pomeni, da je bilo le potrebno podaljšati fuserjeve žice (dodati še ozenljitev, s katero printer zazna fuser) in narediti sistem za ročni pogon valjev fuserja. Da PCB lahko preide je fuserju potrebno odstraniti še nekaj odvečne plastike…

Temperaturo fuserja tako še vedno kontrolira elektronika printerja preko vgrajenega termočlena. Sam fuser ima sicer na grelnem valju še termostat (izgleda enako kot pri breskvici) in temperaturno varovalko, vendar še preden ta termostat izklopi grelec postanejo valji in plastični zobniki lepljivi, kar sigurno ni prav. Ko v printerju vstavimo plastiko, ki signalizira papir se fuser vklopi.

Sedaj pa k rezultatom: Na majhen košček obojestranskega pcbja sem prilepil papir s sliko s tonerjem (enak kot ga uporabljam pri prenosu z likalnikom). Pri okoli 20ih počasnih prehodih skozi fuser ni bilo lepega prenosa. Toner se je preprosto raztopil na papirju in se razlezel, PCBja pa se ni prijel 🙁

Zaključek: Likanje je še vedno najlažja in najučinkovitejša metoda za prenos tonerja.

Ploščico po končanem vrtanju še enkrat vizualno preverimo za prekinjene ali kratke stike, ter seveda če so vse luknje na mestu, kjer naj bi bile. Če smo pozabili kakšno luknjo jo zdaj zvrtamo, ostale napake na vezju pa označimo za naprej.

Ploščico nato pocinimo. Priporočam uporabo precej kolofonije ali lotalne paste ter zaobljeno konico. Tanka plast cina zaščiti ploščico pred oksidacijo, hkrati pa omogoča lažje lotanje, ko začnemo na ploščico dajati tudi elektronske elemente. Pri cinjenju moramo paziti, da ne uporabljamo preveč cina, da ne zalijemo luknjic, skozi katere bodo kmalu prišli elementi, ter da z lokalnim pregrevanjem ne povzročimo odstopa bakrene plasti iz ploščice.

Ko smo z rezultatom zadovoljni lahko nadaljujemo z lotanjem elementov. Če je na ploščici še precej kolofonije ali lotalne paste jo lahko z razredčilom odstranimo. Tu lotalne paste v glavnem ne potrebujemo več, saj je večina elementov prevlečena s cinom ali srebrom, ki omogočata lahko spajkanje. Pri večjih elementih je lotanje lažje, če zavijemo diagonalni nogici, tako da element stoji na mestu. Za čipe praviloma uporabljamo podnožja.

Ko je vezje končano ga še enkrat dobro pregledamo, da nismo slučajno kje naredili stika ali pomotoma česa pozabili. Najboljše je da vezje najprej priklopimo na napajanje brez vstavljenih čipov ter preverimo, če ni slučajno napajanje kratko sklenjeno ter če so napajanja na vseh čipih v redu. Vezje potem lahko normalno priklopimo in začnemo s funkcionalnimi testi. V primeru da vezje ne deluje kot je treba je precej uporabna sonda (v večini primerov zadostuje LED z recimo 1k uporom), da lahko sledimo signalu. Za dinamične signale nižjih frekvenc je zelo uporaben je tudi enostavnejši osciloskop preko zvočne kartice računalnika (o tem enkrat drugič).

Za dokončano vezje, ki deluje kot je treba lahko po želji izdelamo še ohišje (to pripomore k zaščiti pred poškodbami zaradi statike), ali pa ga lahko uporabljamo tudi kar tako, seveda samo če gre za vezje z nizkimi napetostmi.

JDM programator sem uspešno uporabil za programiranje PIC mikrokontrolerja za MBHP Core module za uCApps.

!Za jedkanje priporočam zaščitno opremo, kot so rokavice, zaščitna očala in zaščitna (ali vsaj stara) obleka. Kislina lahko povzroči hude poškodbe oči, pa v primeru da jo dobite na obleko bo pustila bele lise.!

Ploščico očisščeno odvečnega papirja (ne, kislina papirja ne odstrani) in jedkamo z mešanico 35% HCl ,15% H₂O₂, 50% voda (tu gre za približne volumske količine). Sam uporabljam 30% kislino, 35% peroksid (tu so procenti koncentracija) iz Merkurja in navadno vodo iz pipe. Hitrost jedkanja je bistveno odvisna od starosti in izrabljenosti kisline (pri novi traja ponavadi nekaj sekund, pri stari lahko tudi par minut). Pri hranjenju iz jedkalne mešanice “pobegne” največ kisika (H2O2 razpada), tako da se pred jedkanjem lahko stari mešanici doda malo H2O2.

Jedka se lahko jedka tudi z FeCl3 (železov (III) klorid) in finimi kristali (natrijev persulfat). Verjetno bi bilo za jedkanje mogoče uporabiti tudi cenejši Oxone (podobna kemikalija kot persulfat), ki se ga dobi v kilskih količinah za razkuževanje bazenov (to je samo moja domneva, ni preizkušeno). V primeru da uporabite te jedkalne kemikalije upoštevajte navodila na embalaži.

Sam za jedkanje uporabljam kar banjice od sladoleda. Jedkanje lahko pospešimo tako, da jedkalno mešanico rahlo mešamo (s stresanjem banjice ali npr. plastičnim čopičem). Tako do izpostavljene površine bakra pride bolj sveža jedkalna tekočina. Za rokovanje s ploščico v kislini so zelo primerne plastične pincete, ceneje pa je plastični pribor za piknike 😛

Po končanem jedkanju ploščico takoj operemo. Najbolje je da imamo že pri jedkanju kar pripravljeno banjico z čisto vodo. S tem ustavimo proces jedkanja. Preverimo, če je ves nezaščiteni baker odstranjen. V nasprotnem primeru lahko na neodstranjen baker nakapljamo nekaj kisline in počakamo, da ga odstrani. Če je bilo to potrebno ploščico še enkrat operemo in dobro obrišemo. Toner odstranimo s papirnato brisačko namočeno v aceton. Ploščica bi zdaj morala biti barve pcb-ja z vidnim vezjem oranžno bakrene barve.

Sledi vrtanje lukenj v tiskano ploščico. Tu je predvsem dobro, da imate pri roki svedre v velikostih 0,6-1,5mm za manjša dela pa bo verjetno zadosti tudi samo en 1mm sveder. Luknje v bakrenih pad-ih na ploščici so pri vrtanju precej v pomoč, saj usmerijo sveder na pravo mesto, posebej pri ročnem vrtanju. Vsekakor priporočam steberni vrtalnik.

Sledijo cinjenje ploščice, lotanje elementov in končni preizkus vezja. Več o tem v naslednjem delu…

Torej v tem postu bom opisal izdelavo tiskanega vezja z laserskim tiskalnikom s pomočjo prenosa tonerja.

Najprej je potrebno tiskano ploščico temeljito očistiti z brusnim papirjem. To še posebno velja če uporabljate starejše ploščice, ki se jim že malo pozna njihov čas 😛 Za čiščenje jaz uporabljam papir 400 pod vodo. Od tega papirja so še vidne rahle raze, tako da če je mogoče uporabite še malo bolj fin papir (npr. 600). Čiščenje bistveno vpliva na kvaliteto prenosa tonerja in na hitrost jedkanja, zato se je vredno malo potruditi.

Sledi pregledovanje TIV na računalniku ter tisk na papir za prenos. Sam uporabljam HP LaserJet 4L z doma obnovljenim tonerjem (wwwdobratrgovinacom) z precej lepimi rezultati. Edini problem tega tiskalnika je nizka 300DPI ločljivost, ki oteži izdelavo vezij z 0,5mm rastrom za SMD (je pa to kljub temu mogoče – sem izdelal 32 pin QFN -> DIP adapter). Za prenos tonerja uporabljam star sparov reklamni papir, po možnosti takega z čim manj barvnega tiska in čim svetlejšega. na sliki je tudi print na navadnem belem papirju, ki pa ni bil uporabljen za prenos.

Papir odrežemo, prilepimo na ploščico, jaz za to uporabljam navaden selotejp. Priporočam tudi da že kar takoj narežemo tudi ploščico. Po mojih izkušnjah so manjše ploščice veliko bolj uspešno izdelane. Naslednji korak je prenos tonerja oz. likanje 😀 Ta naj bi veliko enostavneje, predvsem pa bolj enakomerno potekal z uporabo predelanega laminatorja ali fuserja iz laserskega tiskalnika. Če pa tega nimamo navaden likalnik povsem zadostuje. Nastavitev naj bo na bombaž ali že proti platnu. Z bolj vročim likalnikom je prenos hitrejši in bolj uspešen, obstaja pa možnost, da se toner nekoliko “razlije”. Ploščico, ki jo likam dam v prepognjen bel papir, da likalnik ni v direktnem stiku z reklamnim papirjem.

Ploščico potem namočimo in počakamo da se papir delno raztopi, lahko tudi pomagamo s svaljkanjem. Pri tem moramo malo paziti da ne poškodujemo tonerja. Sledi retuša, ki pri tem vezju skoraj ni bila potrebna. Tu odstranimo morebitne delce papirja in neželene barve (olfa, izvijač), ki so se prijeli ploščice in popravimo morebitne manjkajoče povezave (vodoodporni flumaster). Pred jedkanjem še zadnjič preverimo vse povezave in če ploščica slučajno ni narobe obrnjena/zrcalna.

Sledijo jedkanje, odstranjevanje tonerja, vrtanje lukenj, cinjenje ploščice, lotanje elementov in končni preizkus vezja. Več o tem v naslednjem delu…

Torej za moj projekt oz. projekt mojega brata – midi kontroler na podlagi uCapps sistema sem po končanem sestavljanju vseh modulov (predvsem jedra) potreboval programator za začetno nalaganje firmware-a v Microchip-ov mikrokontroler PIC18F452. En jdm programator že imam ( 🙂 še iz osnovnošolskih let)… Izgleda dokaj lepo, glede na to, da smo ga skupaj spravili na poletnem taboru. Je pa žal narejen samo za 18-pinske PIC procesorje (slika tega programatorja je v objavi). Zanj bi moral narediti vsaj adapter.

Tako sem se odločil da bom naredil en bolj splošno uporaben PIC programator. Najprej me je večino strani vodilo na btkelly-evo stran z jdm-b programatorjem. Ker pa žal ta stran ne obstaja več, sem se odločil da izdelam Multi PIC Programmer 5 Ver.2 (http://feng3.cool.ne.jp/en/pg5v2.html). Kljub temu da imam doma fet tranzistorje sem raje izdelal verzijo z splošnimi bc557/547 tranzistorčki.

Jdm programator je precej preprosto vezje in ga je zelo lahko narediti tudi na euro ploščici (priporočam začetnikom), jaz pa sem se odločil, da naredim tiskano vezje oz. tiskano ploščico za ta programator. Na spletni strani je že objavljen tudi “načrt” oz. slika za ploščico, tako da samostojen razvoj vezja tu ni potreben. Potrebna je le izdelava ploščice (prenos na bakreno ploščico in jedkanje).

Več o izdelavi TIV v naslednjem postu 😉

Torej breskvica, poskus #2.

Kot ste nekateri verjetno ugotovili gre za poskus prenosa tonerja in ne za kako eksotično sadje 😉 Torej, če samo na hitro razložim za kaj gre. Tu gre za hitrejši in predvsem za enostavnejši postopek izdelave tiskanega vezja kot z fotopostopkom. Z laserskim tiskalnikom na ustrezen medij natisnemo sliko (jaz uporabljam HP LaserJet 4L in star reklamni papir od Spara). Sliko oz. toner potem iz tega medija prenesemo na bakreno ploščico. Da dosežemo to lahko uporabimo likalnik ali bolje laminator…

Z likalnikom se da doseči zelo lepe rezultate, vendar je težko doseči enoten pritisk na površino in tako celoten prenos tonerja. Tu se v celo zgodbo vključi “breskvica”-Peach, poceni laminator, ki ga lahko dobite v skoraj vsakem InterSparu… Moj je zaenkrat še nemodificiran. Prvič sem poskušal prenesti toner na 1,5mm obojestransko ploščico, kar po 15 prehodih laminatorja ni uspelo. To je tudi malo več kot naj bi bila max debelina, tako da ploščica rahlo škripa in je malo popraskala plastično ohišje (ne priporočam).

Danes pa sem poskusil nekaj novega – prenos na bakreno pločevino. Kljub temu da je pločevina tanka in da se je segrela do take temperature, da jo je bilo nemogoče držati, ni bilo nobenega bistvenega prenosa tonerja. Potem sem še poskusil samo prenos tonerja papir-papir, ki je bil dokaj uspešen. Tu sem poskusil tudi zmožnost breskvice za “zapekanje” novega tonerja, ki izgleda celo nekoliko bolje (mogoče ima nižje tališče?).

Najverjetneje bo sledila modifikacija breskvice 😛